MNENJA O PREDSTAVI JANE STRŽINAR "Vilinka"
Vilinka je ena izmed priljubljenih pravljičnih iger Jane Stržinar. Po
vrsti
že deveta. Morda bo sčasoma postala najljubša. Zakaj? Zaradi iskre-
nosti, s katero popelje gledalce v pravljični svet – ki pa je vendarle
tudi človeški svet. Mladi gledalci seveda sledijo samo pravljici – in
tako ne-
zavedno srkajo Vilinkin plemenit odnos do narave. Ona ima rada cvetje
in njene cvetlice so zaradi tega čudežne. Rada ima skale, planine in
gozdove – zato svet živi z njo in ona z njim.
Povsem drugačen je on – Skalni Vilenjak. Tudi on živi v naravi, v gorah,
toda prepričan je, da so vse lepote zaradi njega tu. Samo sebe čuti in
vidi. Želi si sezidati velik grad – nekaj, kar bo na zunaj pričalo o njegovi
veličini. (Koliko ljudi ravna podobno!) Toda delo je težko. Šele Vilinkina
ljubezen, njene mavrične cvetlice mu pomagajo željo uresničiti.
Njegovi podaniki ali pajdaši – črne prikazni – mračnjaki, črnjaki- so
samo zunanja upodobitev Vilenjakove duševnosti: Nadutko je nadut;
Krutko je krut; Tupko je top, zabit. Je kaj čudno, če Skalni Vilenjak
s
takimi pomagači potaca Vilinkine mavrične cvetlice – ne da bi jih sploh
opazil. (Koliko ljudi ravna podobno!)
Prav v tem je osnovno nasprotje med grobo oblastjo nad naravo in
ljubečim sodelovanjem z njo.
IZ OCENE PESNICE IN PISATELJICE NEŽE MAURER
Avtorica Jana Stržinar (ki je istočasno ustvarjalka lutk in okolja) v
resnici čuti kar piše. Zato so njene improvizirane kulise s skalami in
cvetlicam
i
tako prepričljive. Lutke v naravni človeški velikosti – oživi
sama: s svojim telesom stoji za njimi,
svoj glas jim daje. Pravljične osebe
resnično živijo v njej, zato jenjen glas,
ki ga posoja svojim lutkam, tako
prepričljiv, resničen. Slišimo Vilinkino
milino in zaupanje v naravne moči.
V glasu čutimo Vilenjakov notranji boj
med prevzetnostjo in poštenostjo.
Moč lutkovnih iger Jane Stržinar je v
tem, da gledalcem posreduje resnična prepričanja in da so pravljične osebe
udejanjanje njenih idej.
MNENJE O PREDSTAVI JANE STRŽINAR- "Vilinka"
TONE PARTLJIČ (Maribor, februar 2002)
Vilinka, kakor napoveduje že naslov, je predstava o bajeslovnih bitjih
in je pravljična 
pripoved
in poetična upodobitev spopada dobrega in
zlega, rože in kamna, svetlobe in
mraka. Glavna junaka sta Skalni
Vilenjak in cvetlična Vilinka. Vilenjak
sanja o gradu, ki ga bo zgradil. Je
sanjač, ki nima moči za uresničitev
sanj. Je umetnik, ki se spopada z
motivom, a ga ne zna in ne more
realizirati. Pomaga mu še (neslutena) ljubezen, kot moč za realizacijo…
Vilinka mu namreč daruje čarobna
mavrična semena, ki pomagajo
skalam in skalnemu Vilenjaku zgraditi
grad. Toda ko ga zgradi, se ne
spomni ne na hvaležnost ne za seme ljubezni. Vilo zavrne, češ da je grad
zgradil sam 
in
celo mavrično rožo,
ki mu jo je posadila kot ljubezenski znak pred gradom, zavrže. Ker je
Skalni Vilenjak hoče le skale. Njegovo srce je temačno in ni čudno, da
se k njemu priselijo trije Mračnjaki – Črnjaki… Ta pravljični spopad se
nadaljuje v fabulativno bogati zgodbi, polni ljudskih in pravljičnih predvidljivosti
in presenečenj… Do zmage rož, svetlobe, ljubezni! Že več kot dobro desetletje
pisateljica in lutkovna pravljičarka Jana Stržinar vodi svoje Mavrično
gledališče. Ne le zaradi vztrajanja v težki nehvaležni umetniški panogi
(Mavrično lutkovno gledališče ene igralke – avtorice), tudi zaradi izpovednosti
delo vsekakor priporočam.